NEIZBRISNO

Vse pravljice prebrane,
vse sanje že prespane,
vse risanke narisane,
vse pesmi že napisane.
V pravljici že vem, da zmaga princ
in vem, da zlo je slabo
in vem, kako se pesmi poje,
saj lestvice poznam.
Morda pa, če izklopim svoj razum,
in strah premaga moj pogum,
ali bo srce našlo neizbrisne
zgodbe in verze še nenapisane?
Julija Kotnik, 9. a

LUČ ŽIVLJENJA

Hodi v temi
otožno, zgubljeno dekle.
Gleda v nebo,
misli odpre:
»Sveti prihodnost,
luč življenja!
Zasenči strah,
zasenči hrepenenja.
Sveti mi pot,
luč življenja,
stran od težav,
do modrega mišljenja.«
Luna na nebu
zasliši dekle,
pomagati ne more,
reče ji le:
»Ne morem kazati
ti pravih poti,
samo ti veš točno,
kje si.
Sama se vodiš,
to je tvoje popotovanje,
sanje se ti uresničijo,
če resnično verjameš vanje.«
Ema Poljšak, 9. a

MASKA

Jaz imam na sebi masko. 
Kakšno masko, me vprašate.

Masko, ki zakrije resničen obraz
na mojem obrazu.

Moja maska je taka, 
da zakrije temno stran srca. 
Ne vidiš, kakšna sem.

A pravi obraz na meni boš našel 
takrat, ko se pogovarjam z ljudmi, 
ki jih občudujem.

A masko vidiš takrat,
ko že samo z  e n o   g r d o   b e s e d o 
zakriješ moj obraz.

Katarina Potočnik, 9. b

LEPOTA

Snežinka je vedno lepa,
pozimi počasi spušča se,
a poleti, pomladi in tudi jeseni
kapljica postane.
Hitreje se spušča,
po navadi vedno več jih je.

Vsak ima svojo lepoto, 
če hitro ali počasi spozna se,
glavno - 
da v tebi je.

Neli Riga, 7. b

DOMOVINA

Pod goro zeleni se polje,
v daljavi šepetajo bistri valovi,
vse prevevajo starodavni gozdovi
kot zalo sonce, ki greje vse.

Tiho nebo zvezde razgrinja,
vetrovi nosijo pesem rodov,
v njej se skriva toplina domov.

V objemu njenih poti živim,
kjer mir polni mi vsak trenutek
in srcu šepeta njen večni utrip.

Domovina je kraj, ki ga ljubim,
kjer vsaka pot vodi nazaj k njej,
v spominu ostaja njen: »V srcu me imej!«

Lana Jelaš, 7. b

POT 

Pojdi tam, kjer ti je všeč,
kjer svet ni hudoben in
boš brez skrbi v raju.
Emina Šerifovič, 7. b

KDO SEM JAZ

Kdo sem jaz?
Človek?
Oseba?
Sem brez obeta?
Upam,
želim,
a dvom
ubija dan.
Noč prinaša razjedo,
ni obljub.
Kdo sem jaz?

Julija Kotnik, 9. a

POD SVETLIMI LUČKAMI

Najprej je dolga noč,
potem male lučke
in iz lučk 
svetlikajoče se žarnice.

Ljudje si prihajajo
ogledovat te lučke.
Pod njimi se 
zaljubljajo ter smejijo.

Saj to so lučke
prazničnega Decembra.

Klara Ramšak 7. b

TO SEM PAČ JAZ

To sem pač jaz,
ta, ki se najraje zabava,
ne tista, ki doma samo poležava.
Kadar s prijatelji sem,
takrat ogromno izvem.

To sem pač jaz.
Z njimi se ves čas smejim,
pa tudi kdaj kaj prekršim
in vem, da to všeč ni njim,
zato se na koncu vedno pogovorim.

To sem pač jaz.
Rada imam svobodo,
ne pa, da sem nenehno zaprta v svojo sobo.
Rada imam ljubezen,
ne pa, da je nekdo ves čas name jezen.

To sem pač jaz.

Julija Lončar, 9. b

VPRAŠANJE

Včasih želje moje so preveč,
kot jesensko listje so odveč.

Včasih želim le daleč stran pobegniti,
se vsem izogniti in nekaj novega odkriti.

V glavi se mi vrti,
ne razumem, kaj srce govori;
kako se bo končala moja pot?

Zašla sem v mračen kot.
Sanje. Morala bi verjeti vanje.
A težko je iti naprej,
se stran obrniti
ljudi in dejanja pozabiti.

Preteklost je vame vtetovirana,
zato je prihodnost pretirana.
V glavi ponovno se mi vrti,
ne vem, kaj duša želi; 
po čem življenje hlepi?

Vita Rozenstein, 9. a

NAJSTNIŠKA LETA

Pogled iz sobe na gozdove prelepe,
me spomni na dni, ko noči so napete.
Saj v šoli stvari se nikdar ne končajo
in zvezki mojo novo jezo spoznajo.
Bi rada kdaj brez skrbi se naspala,
kot takrat, ko bila sem še mala.
Saj me v šoli ocene norijo,
zraven pa še v glasbeni težijo.
Spominjam se dni, ko bila sem cveteča
in od teka okoli v lice rdeča.
Zdaj pa skrbi me, kaj drugi si misli
in takrat so dnevi vsakič bolj kisli.

Lina Sedušak, 9.b

ZVEZDE

Spomni se, 
da vsaka zvezda
je ena misel. 
Misel nate.
In svetijo ljubeče
kot je moja volja zate.
Kažejo pot k tebi,
v edino smer, ki jo hočem.
In vodijo neznano kam,
kamor brez tebe nočem.
V zvezdah je zapisana
melodija za naju.
Izpolni mi torej željo
in skoči z mano
v zvezdnato nebo.

Julija Kotnik, 9. a

MOČ

Reka ima svojo moč,
ona teče in teče,
nikoli se ne preda.

Sonce sije in rože lepe so,
en človek ima eno moč,
drugi drugo.

A kakšen ima vse,
tak smehljati se zares ne zna.

Neli Riga, 7. b

OTROK

Najprej je tišina,
potem je jok.
To je milina,
ki jo je ustvaril Bog.
Veliko je smeha
in veselja,
ki ni brez greha,
kakor je naša želja.
Potrebuje pozornost,
našo ljubezen,
ki mu daje krepkost,
brez tega - bolezen.
Ela Poličnik, 7. b

PESEM O REKI

Najprej je velik nič,
potlej rečica mala,
za njo reka velika,
iz nje širno morje.

Zdaj so tam
čolni in ladje,
na griču
je lepa travica.

Na njej lepa deklica,
ki je ulovila ribico,
a jo je spustila
nazaj v širno morje.

V morju so zdaj
ribe, velike korale
in mnoge skrivnosti.

Klara Ramšak, 7. b

SNEŽINKA

Vsaka snežinka je svoje oblike
in ima svojo zgodbo.

Vsaka snežinka šteje,
ko pade na tla.

Za vsako so otroci veseli,
vsaka jim polepša dan.

Ela Poličnik, 7. b

SLOVENŠČINA

Slovenščina je predmet, 
kjer črke oživijo in 
posebne oblike dobijo. 

Nekatere so lepe in šarmantne, 
spet druge pa grde in šokantne. 
Kateri kraji v kokoški živijo, 
pri slovenščini nas naučijo. 

Tudi besedne vrste so nam znane, 
pa pisave od Primoža Trubarja dane. 
Slovenskih navad še ne izpustimo, 
čeprav se preveč jih ne veselimo. 
Poučen predmet je ta stvar, 
zato nam za slovenščino le mora biti mar.

Emina Šerifović, 7. b

MOJE ŽIVLJENJE

Ne ficka ne centa ne zapravim,
pa delo v glavi sam si napravim.

V mislih se zgubljam vsak trenutek,
brezskrben, brezčasen občutek.

V glavi mi vlada cilj,
da pot v življenju prinese mi mir.

Alen Vengušt, 9. a

SVOBODA

Gledala sem proti oknu,
tam zunaj, kjer lahko si svoboden,
jaz pa tukaj v tej prazni klopi sedim,
se sprašujem, kdaj zvonec bo zvonil.
Pobegnem skozi vrata, 
od pouka zbežim.

Gledam dva učenca 
skozi okno strmita in si silno želita
VEN!!!

Nihče ne sme oditi,
kot zaporniki v ječah smo mirni,
med štirimi stenami prikovani,
svobode, svobode si želimo,
a kaj, ko uslišani še nismo.

Blažka Matek, 9. a

ŽIVLJENJE 

Življenje se začne in konča. 
V srcih je moč naše ljubezni. 
Vsakič je življenje dobro 
ali slabo, vedno je vsega malo. 

Ana Ivanuša, 7. b

PRIJATELJ

Prijatelj je tisti,
ki ti stoji ob strani,
ko ti ne gre vse
po planih.

Prijatelj je tisti, 
ki ti zaupa,
ko se te drži
še tako huda muka.

Prijatelj je tisti,
ki rad te ima,
in te prav nikoli,
nikoli ne izda.

Neža Dobrovc, 7. b

SONCE

Sonce je dar Boga,
je kot človek,
ko ljubezen zaliva ga.
A vedno do sonca luna pride
in mu vzame svetlobo.
A sonce nikoli se ne preda,
vedno stoji na svojem mestu
in z nasmehom svetlobo deli.

Neli Riga, 7. b

TISOČ ŽIVLJENJ

Vsak le eno življenje živi,
zato ga mora izkoristiti.
Polno dobrih in slabih je stvari,
a vedno vse z namenom se zgodi.

Knjige polno zgodb imajo,
v vsaki novo ti podajo.
V vsaki novo življenje živiš,
v vsaki novo zgodbo si ustvariš.

Vsak le eno življenje živi,
a z branjem tisoč si lahko jih ustvari.

Zoja Šemenc, 9. a

KOT LUNA IN SONCE

Si vpogled v beli dan,
pa čeprav dva svetova stran.
Si moja zvezda mirujoča
kljub razdalji najbolj sijoča.

Manjkaš mi,
a tu te ni.
Čeprav te čutim,
srečanja v živo ne slutim.

Kot luna in sonce narazen,
najin svet je blazen.
Sprašujem se,
ali vse to res realnost je.

Julija Kotnik, 9. a

KDO JE PRAVI PRIJATELJ?

Prijatelj je, če ti vedno stoji ob strani.
Prijatelj je, če te vedno brani.
Prijatelj je, če ti ne sitnari.

Prijatelj je, ko te spodbuja.
Prijatelj je, ko si vzame čas zate,
ne pa za neprimerne stvari.

Prijatelj je, ko te ne zmerja
in ko te ne meče vkraj.
In prijatelj je,
ko je vedno tam, kamor si ne upaš sam.

Nika Čokelc, 7. b

ŽIVLJENJE RESNICE

Življenje lahko hrepeni od ljubezni
in se joče od žalosti,
lahko je kot roža brez samega cvetja
ali kot mavrica na nebu.
Življenje ti z vsakim dnevom
daje moč in pogum za tisto,
kar si izpolniti želiš,
le zajemi moč,
ki ti v srcu gori.
Lana Krajner, 9. b

ZVEZDA

Zvezda sije na vse strani,
je lepa, a od blizu
videti je mogoče ni.

Je podobna srcu,
ki brez ljubezni trpi.

Neli Riga, 7. b

UČENJE

V življenju je pomembno učenje,
a večina temu reče mučenje.
Učiš se lahko iz napak ali za oceno,
glavno  je, da spoznaš novo sceno.

Učenje je zame pravo mučenje,
zato vedno zraven nekaj vzamem
za pod zob,
da ne porabim moči čez rob.

Pri učenju za šolo bodi resen,
da učitelj ne bo besen.
Učenje meni prav zares ne paše,
ampak vedno reši me iz velike kaše.

Ko učenje mi ne gre,
udeležim se svete maše.

Lan Polak, 9. a

MISEL

Sam sem v sobi,
mi vseeno je.
Pismo ti napišem,
ko se noč spusti.

Tanej Zavolovšek, 8. a

ROŽA

Vsaka roža je nekaj lepega,
a v njej je vedno nekaj drugačnega.
Je kot človek, ki potrebuje ljubezen,
da vidi, da je nekaj posebnega.

Neli Riga, 7. b

December odpira vrata v svet, kjer živi vse, kar se poraja v srcu.

In o tem pričajo mlade pesmi naših učencev.

Naj bo decembrski čas poln upanja in radosti, ko pa zmanjka besed, je čas za objem.

Mentorica: Ksenija Fänrich