Danes, 26. 9. 2023, so nas na naši šoli obiskali parašportniki iz Sončka – zveze društev za cerebralno paralizo Slovenije. Skupaj smo preživeli inkluzivni športni dan v okviru projekta Korak k sončku. Dan je potekal tako, da smo se dobili v športni dvorani, kjer so se nam najprej predstavili in nas nato razdelili v več manjših skupin. Hodili smo po različnih postajah in na vsaki postaji so nam predstavili en parašport, ki smo ga nato lahko preizkusili tudi sami.
Imeli smo pet postaj; na poligonu za slepe smo preverjali zaupanje v spremljevalca in svoje čute. Eden v paru je imel na glavi prevezo za oči, drugi pa ga je vodil skozi različne ovire. Poligon je imel veliko ovir, da smo lahko čim bolj spoznali, kako težko je, če ne vidiš ničesar okoli sebe.
Na naslednji postaji smo se preizkusili v sedeči odbojki. Mreža je bila postavljena precej nižje kot pri navadni odbojki ali odbojki na mivki – za ženske je na višini 105 cm, za moške pa na 115 cm. Čeprav je igranje izgledalo enostavno, je bilo v resnici kar precej naporno. Pri tej igri je igrišče omejeno na 5×6 metrov, premikaš se s pomočjo rok. Ves čas moraš sedeti in če se kateri od igralcev preveč dvigne, je to prekršek. Sprva igra ne zgleda zahtevna, ko pa na ta način igraš, ugotoviš, da je premikanje na ta način veliko težje, kot smo si mislili.
Preizkusili smo se lahko tudi v balinanju. Razlika med običajnim balinanjem in balinanjem za parašportnike je v balinarskih kroglah. Pri navadnem balinanju so krogle po navadi iz jekla, bakra ali drugih kovin, parašportniki pa imajo krogle za balinanje narejene iz blaga, v katerem je pesku podobna snov za boljši prijem. Balinanje za para športnike se od navadnega balinanja pravzaprav ne razlikuje, le da nekateri parašportniki pri metu potrebujejo pomoč, zato imajo zraven pomočnika in nekakšen toboganček, po katerem spustijo kroglo.
Pri košarki smo poizkusili, kako parašportniki na vozičkih igrajo košarko. Morali smo poganjati svoj voziček in nato zraven voditi žogo, kar pa ni bilo tako lahko. Tudi metati na koš je bilo težje, saj smo sedeli.
Za konec pa smo se preizkusili še v namiznem tenisu, ki se od običajnega razlikuje le po tem, da si moral žogico udariti tako daleč, da je prišla do konca mize zato, da jo je lahko nasprotnik, tudi če je bil na invalidskem vozičku, odbil.
Veseli smo, da nam je Sonček predstavil športe, s katerimi se ukvarjajo njihovi člani, ki dosegajo visoke uvrstitve tudi na olimpijskih igrah. Pridobili smo novo izkušnjo in spoznali, da ni razloga, da bi obupal nad hobiji, ki jih imaš rad.
Zoja Šemenc, 8. r
Več slik si lahko ogledate v galeriji…
